Pokopališka in pogrebna dejavnost sta gotovo med najstarejšimi dejavnostmi v vsaki družbi.

Že od nekdaj so na vaseh in v manjših naseljih pokopavali pokojne ob večji ali manjši slovesnosti, ki so jo pripravili sami vaščani. V večjih naseljih in mestih pa so se oblikovale posebne službe, ki so skrbele za oskrbovanje pokopališča in pokopavanje umrlih. Na začetku sta bila pokopališka dejavnost in vzdrževanje pokopališč v cerkvenih rokah, pogrebna dejavnost pa je bila zasebna obrt.

2009 – prevzem v upravljanje osmih pokopališč in sicer: Črnuče, Šentjakob, Šmartno pod Šmarno goro, Janče, Prežganje, Javor, Mali Lipoglav, Šentpavel.

2005 - uradno odprli četrto upepeljevalsko peč z napravo za ohlajevanje dimnih plinov. To je velika pridobitev tako za podjetje Žale d. o. o. kot za občane Mestne občine Ljubljana, saj gre za pomembno ekonomsko in ekološko pridobitev.

2003 - podjetje Žale d.o.o. je začel voditi Bojan Lepičnik

2004 - da bi »prebudili« Plečnika, smo zaposleni na Žalah organizirali več aktivnosti, najvidnejša je fotografski natečaj »Arhitekturni detajli Plečnikovih Žal«, na katerega so bili vabljeni vsi amaterski in profesionalni fotografi, ob devetdesetletnici obstoja podjetja smo organizirali retrospektivno razstavo in občanom omogočili brezplačna vodenja po pokopališču Žale.

2001 - nov prodajni paviljon na Plečnikovih Žalah, kjer se nahaja cvetličarna Žale.

1994 - v Sloveniji je prišlo do prvih demokratičnih volitev in s tem do ponovnega razmišljanja, da je treba Plečnikovim Žalam vrniti prvotno namembnost. V obnovljene prostore Plečnikovih Žal so se preselile tudi strokovne službe podjetja.

1992 - začele so se pospešene priprave za obnovo kapelic in obeh propilej na Plečnikovih Žalah. V dobrih dveh letih so obnovili vseh štirinajst kapelic in 11. februarja so se spet začele pogrebne slovesnosti v njih.

1988 - začeli graditi novi del pokopališča.

1982 - arhitekt Marko Mušič je zasnoval nove Žale.

1979 - sedež uprave in TOZD Žale sta bila 1. januarja uradno postavljena v novo stavbo ob Tomačevski cesti.

1978 - upepeljevalnica v Ljubljani, ki je bila edina v Sloveniji, je z dvema pečema znamke TABO začela redno obratovati 26. decembra

1977 - uresničevati so se začele dolgoletne želje po graditvi krematorija v Ljubljani. Tako je bila gradnja novih upravnih prostorov in upepeljevalnice končana 28. oktobra, ko je upepeljevalnica tudi začela delovati.

1975 - začele so se pospešene dejavnosti za izgradnjo krematorija v Ljubljani. Skupščina mesta je imenovala samoiniciativni odbor za gradnjo krematorija in gradbeni odbor, ki je sklenil, da postane investitor krematorija, poslovilnih dvoran in upravnih prostorov ob Tomačevski cesti Komunalno podjetje Ljubljana oziroma TOZD Žale.

1974 - podjetje Žale se je preoblikovalo v Komunalno podjetje Žale, Ljubljana.

1973 - Komunalno podjetje Žale je postalo član Evropske pogrebne zveze (EBU).Takrat je bilo Komunalno podjetje Žale aktivno tudi v mednarodnih stikih z evropskimi pogrebnimi podjetji.

1969 - podjetje je prevzelo v upravljanje še pokopališči v Polju in Sostrem.

1963 - pogrebni zavod Žale se je preimenoval v novoustanovljeno Komunalno podjetje pogrebni zavod Žale, Ljubljana. Tako so pod upravo Žal spadala poleg centralnega pokopališča na Žalah še pokopališča v Bizoviku, Dravljah, Rudniku, Stožicah, Šentvidu, Štepanji vasi in na Viču, na pokopališču Črnuče pa se izvaja le delna pogrebna dejavnost.

1961 - zavod je prevzel v upravljanje in oskrbovanje pokopališče v Šentvidu.

1956 - pogrebnemu zavodu Žale je bilo dodeljeno v upravljanje pokopališče v Bizoviku.

1954 - ustanova Žale je bila 7. aprila razglašena za finančno samostojen zavod z imenom Pogrebni zavod Žale.

1952 - ob reorganizaciji MLO in prenehanju delovanja rajonskih ljudskih odborov je dobilo podjetje Žale v upravljanje oziroma oskrbo tudi pokopališča v Dravljah, na Rudniku, v Stožicah, Štepanji vasi in Viču. Z odločbo MLO je bilo 18. junija Državno gospodarsko podjetje Žale razglašeno za gospodarsko ustanovo s samostojnim financiranjem.

1947 - Centralno ljubljansko pokopališče je bilo 1. julija 1947 priključeno podjetju Žale.

1946 - Z odločbo Mestnega ljudskega odbora so 23. oktobra ustanovili Državno gospodarsko podjetje Žale in ga razglasili za gospodarsko ustanovo s samostojnim financiranjem. Novembra 1946 je MLO prevzel celotno ljubljansko pokopališče na Žalah, ki ga je dotlej upravljal škofijski ordinariat.

1940 - 7. julija so slovesno odprli današnje Plečnikove Žale.

1938 - po daljši javni razpravi je Mestni občinski svet 13. oktobra sprejel ime Žale za novo mrtvašnico z vežicami. Mrtvašnica z mrliškimi vežicami je bila dograjena v dveh letih.

1936 - občinski svet je sklenil zgraditi mrliške vežice in polaganje pokojnikov vanje naj bi bilo obvezno. Načrte za vežice je izdelal arhitekt Spinčič, vendar pa je pozneje novi upravni odbor Mestnega pogrebnega zavoda v začetku leta 1936 zaradi predrage gradnje odklonil njegove načrte in zaprosil arhitekta Plečnika, naj izdela gradbeni program in načrt za mrliške vežice.

1929 - mestni pogrebni zavod je načel nujno vprašanje gradnje mrliške vežice v Ljubljani, kajti pokojniki so še vedno ležali na svojih domovih. Nato je upravni odbor predlagal, da bi zgradili mrtvašnico na pokopališču pri Sv. Križu.

1927 - mestna občina je kupila za zavod hišo in zemljišče na Ambroževem trgu. Istega leta je zavod odkupil pogrebni inventar še od dveh zasebnih pogrebnih podjetnikov.

1924 - zavod je kupil stavbno parcelo ob Akacijevi (zdaj Njegoševi) cesti v Ljubljani, da bi tu zgradil primerne prostore za poslovne potrebe zavoda in mrtvašnice.

1923 - lastnice pokopališča so bile ljubljanske župnije, ki so dale pokopališče v zakup zakupniku, ta pa je svobodno najemal hlapce za kopanje grobov, oskrbo pokopališča in oddajal razna dela posrednikom.

1921 - občinski svet je dal pogrebnemu zavodu dovoljenje, da si zgradi lastno poslovno stavbo, leta 1923 pa so ljubljanske župnije oblikovale pokopališki sklad, ki ga je vodil škofijski ordinariat. Ta je postavil svojega legata, ki je s svojimi uslužbenci upravljal pokopališče pri Sv. Križu. Hlapcev in zakupnikov potem ni bilo več.

1915 - zasebno pogrebno podjetje Josipa Turka je prevzel 1. januarja. Mestni pogrebni zavod je začel delovati med prvo svetovno vojno. Bilo je precej težav z osebjem, nabavo pogrebnega materiala, konj in krme. Oktobra je občinski svet sprejel pravila zavoda.

Upravo so vodili:

• ljubljanski občinski svet,
• upravni odbor podjetja,
• ravnatelj.

1914 - 1. avgusta je mestni pogrebni zavod začel dejansko delovati kot podjetje. Pred tem pa je 24. junija mestna občina sklenila prvo kupno pogodbo s tedanjim zasebnim pogrebnim podjetnikom Doberbetom in od njega prevzela ves pogrebni inventar v skladiščih, garažah in hlevih na Frančiškanski, zdaj Nazorjevi ulici, in v pisarnah v Prečni ulici.

1913 - po odredbi je ljubljanski občinski svet 13. junija 1913 pri Kranjski deželni vladi vložil prošnjo za podelitev koncesije, da bi lahko pogrebno obrt opravljala tudi občina. Tako je 15. julija 1913 občinski svet sklenil ustanoviti mestni pogrebni zavod, ki naj bi ves potreben pogrebni inventar odkupil od tedanjih zasebnih pogrebnih podjetij v Ljubljani. Deželna vlada je prošnjo ugodno rešila šele 27. oktobra 1913, ko je Mestni občini Ljubljana izdala koncesijo za opravljanje pogrebne dejavnosti.

1907 - avstrijski obrtni red je dal pri podeljevanju in opravljanju pogrebnih koncesij prednostno pravico občanom.

1906 - uradno so začeli pokopavati pokojnike na novem pokopališču pri Sv. Križu.

1904 - prvi pokop.

Leta 1900 in prej so obstajala le zasebna pogrebna podjetja, ki so opravljala vse vrste pogrebov in prevoze umrlih v Ljubljani, in so za to imela posebna dovoljenja deželne vlade.